Načrtovanje nalog in dejavnosti se začne že v osnovni šoli

Zapisala: Mojca Klug, profesorica     

Datum objave: 9.4.2018

Navajanje otrok in mladostnikov na redno beleženje nalog, zadolžitev in dejavnosti

Redno beleženje nalog in obveznosti, ki jih moramo opraviti, ter dober načrt, kdaj in kako bomo to tudi naredili, nam pomagata, da to tudi zares naredimo.

Seveda lahko naloge in obveznosti opravljamo kar lepo po vrsti, kot se jih spomnimo, toda v tem primeru morda ne bomo opravili vsega, kar moramo ali želimo narediti. Mark Caine pravi: »So tisti,ki potujejo in tisti, ki so nekam namenjeni. Razlikujejo se, a so si vendar enaki. Uspešni imajo eno prednost: vedo, kam gredo.« Neka druga misel, ki sem jo nekoč nekje prebrala pa pravi, da "Če ne veš kam si namenjen, se ti lahko zgodi, da boš tja tudi prišel." Prav zanima me, kaj pomeni tja. Prepričana pa sem, da je bolj malo verjetno, da prideš tja, kamor si v resnici želiš priti. Kot da bi sedel v avtomobil, prižgal motor in odpeljal, pa ne bi vedel kam.

Redno beleženje nalog in obveznosti je pravzaprav nekakšna navigacija, ki nas vodi in nam pomaga, da se v množici nalog in zadolžitev ne izgubimo, da se svojih obveznosti lotimo tako, da jih opravimo čim bolj učinkovito.

Zakaj je beleženje nalog in načrtovanje tako pomembno?

Kadar o nalogah, ki jih moramo opraviti, zgolj razmišljamo, nimamo natančnega pregleda, katere od teh nalog je potrebno opraviti bolj nujno in katere lahko še malo počakajo. Vsem se nam dogaja, da raje opravimo naloge, ki so prijetnejše in mnogokrat manj pomembne. Medtem pa naloge, ki so nuje in bi morale biti narejene čim hitreje, čakajo in na koncu nam morda prav zanje zmanjka časa ali jih celo pozabimo in imamo potem težave.

Zapisane naloge in cilji nam omogočijo, da imamo nad njimi boljši pregled in da jih lahko rangiramo po pomembnosti. To lahko naredimo na primer z barvnimi oznakami (npr. rdeča, oranžna, zelena), črkami, puščicami ali drugimi znaki, na primer klicaji (eden, dva, trije klicaji ali debelejši, srednje poudarjen in običajen klicaj).

Zapisovanje nalog nam omogoča tudi to, da lahko opravljeno nalogo ali dosežen cilj iz seznama umaknemo, ko je delo narejeno. To storimo bodisi tako, da poleg njega naredimo kljukico, ga prečrtamo ali izbrišemo. Čudovit občutek, ko lahko za kakšno obveznost, ki se ti je zdela nadležna in si se je le stežka lotil, rečeš: »Narejeno. Opravljeno.«  Ne samo da je dober občutek, ko vidiš, da je točka izginila s seznama, na spisek lahko sproti dodajaš, kar se pojavi novega. Saj veste, kako je z nalogami in zadolžitvami sodobnega časa? Kar množijo se.

Pri sebi sem opazila, da sem, kadar imam naloge in zadolžitve zapisane, bolj učinkovita. Stvari opravim bolje, hitreje in porabim manj energije. In zanimivo, da sem pri seznamu, ki vsebuje več točk bolj učinkovita kot pri tistem, ki ima zapisane le dve ali tri naloge. Zato sem sama razvila navado, da na seznam spravim vse, kar moram in želim postoriti.

Moj seznam je videti nekako takole:

1. Poreži peteršilj.
2. Napiši mejl ravnateljici!
3. Zahvali se Cvetki za lončnico.
4. Naroči se pri zobozdravniku!!!
5. Naredi načrt članka za Kopijo-novo!!
6. Pometi teraso.
7. Dogovori se za pranje avtomobila.
8. Napiši poročilo za učenca I. S.
9. Pojdi na Goropeke.

Sredi dneva je seznam videti takole:

1. Poreži petršilj.
2. Napiši mejl ravnateljici!
3. Zahvali se Cvetki za lončnico.
4. Naroči se pri zobozdravniku!!!
5. Naredi načrt članka za Kopijo Novo!!
6. Pometi teraso.
7. Dogovori se za pranje avtomobila.
8. Napiši poročilo za učenca I. S.
9. Pojdi na Goropeke.

Uživam, ko vidim, kako naloge počasi izginjajo in ko vidim, da mi bo uspelo opraviti vse, kar sem morala in želela.

Pri zobozdravnici se še nisem naročila, ker danes dela popoldne,  poročilo sem začela pisati, vendar ga še nisem končala, na Goropeke pa bom šla proti večeru, ko se malo ohladi.

Zvečer seznam ponovno pregledam in ugotovim, da je na njem ostala le še točka 8. To točko takoj zapišem na seznam za naslednji dan:

1. Dokončaj poročilo

Nato premislim, če se je tekom dneva pokazalo še kaj takega, kar moram oz. želim narediti naslednji dan in to takoj zapišem na seznam.

Načrtovanje dela za šolo ter drugih obveznosti in dejavnosti za učence, dijake in študente

Uspešni ljudje pišejo. To je dejstvo. Vsak dan načrtujejo nekaj časa, ki ga bodo namenili načrtovanju. Ja, četudi se čudno sliši: Tudi načrtovanje je treba načrtovati. Avtor knjig o menihu, ki je prodal svojega ferrarija, Robin Sharma, to počne zgodaj zjutraj, nekdo drug si cilje za naslednji dan zapiše in pregleda zvečer, dan pred tem. Vendar se mora vsak človek tega opravila tudi naučiti. Izbrati si mora čas in način ter se navaditi rednosti in doslednosti . Ne bom na dolgo ponavljala tiste o 21-dnevnem vztrajanju pri dejavnosti, da le-ta postane rutina. Tokrat bom poudarila, da bi se moral načrtovanja začeti učiti vsak otrok, takoj ko vstopi v šolo, prvi zametki pa so dobrodošli že v predšolskem obdobju. Opažam, da mnoge vzgojiteljice in učiteljice to spretno počno pri mlajših otrocih, ko zjutraj skupaj z njimi pregledajo, kaj jih tisti dan čaka in po kakšnem vrstnem redu se bodo dejavnosti odvijale. Pogosto skupaj z otroki naredijo tudi nekakšen pregled s piktogrami ali sličicami dejavnosti.

Ko je otrok nekoliko večji, pa na skupno načrtovanje pozabimo in verjamemo, da bo odslej to počel sam. Malo verjetno je, da se bo tega lotil že v osnovni šoli, če ga nekdo ne bo za to navdušil, ga učil in vodil, pa tudi nadzoroval.

Uporaba rokovnikov, koledarjev in stenskih planerjev

Večinoma smo odrasli že navajeni na uporabo rokovnikov ali »takšnihindrugačnih« koledarjev, v katere si zapisujemo pomembne stvari. Prepričana sem, da si brez tega že skoraj ne znamo predstavljati, kako si bomo zapomnili vse, kar je nujno. Ko z leti postanemo še bolj pozabljivi, je beleženje neizbežno. Pri mlajših pa se nam zdi, da to ni potrebno. Če pa že kupimo takšen pripomoček, ga običajno damo otroku in pozabimo, da je potrebno otroka k uporabi tudi spodbujati.

Zato predlagam, da ob nakupu rokovnika skupaj z otrokom le-tega pregledamo in mu predlagamo, kako naj ga uporablja. Mlajšega otroka moramo nekaj časa voditi, starejšega pa predvsem spodbujamo in nadzorujemo. Navadimo ga, da si bo v rokovnih oziroma planer vpisoval vse, kar je pomembno: različne šolske in izven šolske dejavnosti, treninge, tekmovanja, preverjanja in ocenjevanja, predstave in koncerte, pa tudi ideje in lepe oziroma spodbudne misli. Lahko si vpisuje tudi rojstne dneve ter telefonske številke in elektronske naslove oseb in podobno. Spodbudimo dekleta, da si redno označujejo tudi datume menstruacije, če tega še niso začela početi.

Tudi preglednica na zidu je dobra ideja, saj, kot že ime pove, uporabniku ponudi jasen pregled dejavnosti in dogodkov, ne samo za naprej temveč tudi za nazaj.

Medtem ko v rokovnih uporabnik vpisuje domače naloge in zadolžitve, dogodke in druge pomembne datume, bo v preglednico vpisal samo pomembne dogodke, npr. kdaj ima zobozdravnika ali ortodonta, kdaj je načrtovana šola v naravi, kdaj bodo delovne sobote in morda najpomembnejše, kdaj bodo počitnice.

V tujini sem že pred desetletjem in več videla družinske stenske koledarje, na katere vsi družinski člani, odrasli in otroci, vpisujejo svoje obveznosti in dejavnosti. Tako imajo boljši pregled na tem, kje je kdo ob katerem času in si tudi lažje razdelijo zadolžitve, ki se navezujejo na dom in družino.  Otrok se ne sprašuje, kje je mama, če se ob običajnem času ne vrne iz službe, ker ve, da ima ta dan po službi še zobozdravnika. Oče pa se lažje spomni, da je obljubil, da bo prišel po sina na trening.

Hkrati se ob takem zapisovanju družina povezuje, starši pa so z rednostjo in sistematičnostjo zgled svojim otrokom.

Vse te pripomočke za beleženje lahko kupimo že pripravljene. Kupljeni rokovniki oz. planerji so po navadi bolj priročni zaradi formata. V njih lahko najdemo tudi različne druge podatke, kot so na primer koledarji, obrazci za urnike, seznami praznikov in še kakšna druge uporabne vsebine, ki jih je dobro imeti pri roki. Seveda pa lahko kakšen koledar ali preglednico z nekaj domišljije naredimo tudi sami.

Za konec

Za konec sem prihranila modro misel Michaela E. de Montaigna, ki pravi: “Noben veter ni ugoden ladji brez cilja.”

Mirno plovbo skozi šolsko leto 2018/19 vam želim, vsem velikim kapitanom ter majhnim in malo večjim mornarjem.