Pomoč pri vsakodnevni pripravi šolske torbe

Zapisala: Mojca Klug, profesorica  

Datum objave: 12.9.2017

V šolskih torbah se najde marsikaj. Poleg učbenikov, zvezkov in peresnice so včasih tukaj še pomečkani učni listi, koščki uničenega pisala, posmrkani robci, drobtine ali kakšen drug ostanek šolske malice. Včasih je polovica štručke, ki jo je otrok pospravil v torbico, že suha ali celo plesniva. Zato vam svetujem, da otroka naučite, da si bo šolsko torbo vsak večer pripravil za naslednji šolski dan.

Za začetek pa dobrodošli v moj razred, ki kljub izmišljenim imenom otrok predstavlja dogajanje, ki je nemalokrat čisto resnično.

Dobrodošli v mojem izmišljenem razredu

Sreda. Prva ura. Vstopim v razred in na hitro pogledam, če so si učenci pripravili vse potrebno. Na prvi pogled je na klopeh vse. Kupček z učbenikom, delovnim zvezkom in zvezkom ter peresnica. Peresnice so debele kot dobro rejeni prašički, zato sem prepričana, da je v njih vse, kar bomo potrebovali. Začnemo s poukom. »Odprite delovne zvezke na strani 36,« naročim. Iz zadnje klopi se oglasi Janko in pove, da je delovni zvezek pozabil doma. Za njim je na vrsti še Metka, ki začne na dolgo pripovedovati, da so se zvečer pozno vrnili z obiska pri babici in ni bilo časa, da bi si skrbno pripravila šolsko torbo. Kolebam med odločitvijo ali naj jima ustrezne strani skopiram ali ju pustim, da ta čas, ko rešujemo naloge v delovnem zvezku, gledata v zrak in poskušata ugotoviti, da je treba k pouku prinašati vse potrebščine. Morda bi lahko gledala v delovni zvezek skupaj s sošolcem?  Odločim se za fotokopiranje. Učencem naročim, kaj naj delajo, medtem ko bom »skočila« iz učilnice.

Dejstvo je, da dogodek prekine pouk in da so zaradi mojega odhoda iz razreda prikrajšani tisti učenci, ki v šolo skrbno prinašajo vse potrebno. Potem je tukaj še ekološki in ekonomski vidik, saj bom po nepotreben porabila štiri liste papirja. Tudi kartuše za tiskalnike niso poceni. Kaj pa skrb za varnost in moja odgovornost? V razredu se lahko v času moje odsotnosti kaj zgodi. Kopirni stroj je takoj za vogalom, pa vendar. Kaj če medtem Tine dobi epileptični napad ali se zgodi kaj nepredvidenega in se kdo poškoduje? Nihče me ne bo spraševal, zakaj sem za trenutek odšla iz razreda. Vprašali me bodo le, če sem bila v razredu, ko se je zgodila nesreča.

Za hip sem vas povabila, da si ogledate trenutek mojega dela še z druge strani. In kaj bi na mojem mestu storili vi, dragi starši? Ne bom vam pripovedovala, kolikokrat je potrebno ukrepati, ker učenci nimajo pri sebi vsega, kar potrebujejo. Enkrat manjkajo zvezki, drugič svinčnik, škarjice ali lepilo, včasih pa kar cela puščica.

Vrnimo se še malo v moj izmišljeni razred.

Na vrsti je naloga, pri kateri je potrebno števila obkrožiti z različnimi barvami. Jure in Tina sta že pri košu, kjer šilita barvice. Sonja se ozira naokrog in ugotavlja, od koga bi si lahko izposodila zeleno barvico, ki je ostala brez konice, šilček pa je čudežno izginil iz puščice. Miki se je potuhnil  in tiho ždi upajoč, da ne bom opazila, da so njegove potrebščine v peresnici neuporabne, saj je včeraj vanjo pospravil odprt nalivnik in črnilo je z njega curljalo vso noč.

Pa delaj, če moreš. Tisti, ki imajo vse potrebno, neupravičeno poslušajo litanije, ki jih »pojem« tistim, ki nimajo urejenih potrebščin. In namesto, da bi čas namenila prvim, se ukvarjam s slednjimi.

Kadar ima učenec že prvo šolsko uro neurejeno peresnico s polomljenimi konicami svinčnikov in barvic sklepam, da prejšnji dan ni kaj prida delal za šolo in da se tudi njegovi starši najverjetneje niso kaj dosti brigali za to. Žal.

Zato se bomo danes, dragi starši, pogovarjali o pripravljanju šolske torbe. S svojim prispevkom se ne obračam na učence, ampak na vas, starši. Vi ste tisti, ki morate bdeti nad otrokovimi pripravami za šolo in svoje otroke naučiti, da to počnejo redno in skrbno.

Moje izkušnje in priporočila

Sama sem se tega opravila lotila takoj, ko je naš Matic začel hoditi v šolo. Sprva sem šolsko torbo v glavnem pripravljala jaz. Matic je bil pri tem ves čas zraven in me je opazoval, kako sem to počela.

Najprej sem na glavo obrnila celo šolsko torbo in se prepričala, da v njej ni ostalo čisto nič. Potem je Matic na mojo pobudo odprl beležko z urnikom in začelo se je. »Aha, prvo uro imaš matematiko,« sem ugotavljala. »Pa poglejva, kaj potrebuješ.« Nato je Matic na kupček pripravil vse potrebno. Pri tem sem ga spodbujala, da se je spomnil na vse, kar pri matematiki potrebuje. Vključno z drobnarijami, kot je na primer ravnilo ali šestilo. Nato je sledila druga ura, nato tretja in tako vse do zadnje ure. Na koncu je bila na vrsti še peresnica. Tudi to sva izpraznila in skrbno pregledala, katera pisala je potrebno ošiliti, očistiti ali kako drugače pripraviti za pisanje. Ko so bile vse potrebščine v šolski torbi, sva na kljuko vhodnih vrat obesila še športno opremo ali kaj drugega, česar nisva spravila v torbo.

Kljuka vhodnih vrat je pri nas doma kar precej obremenjena, saj imam navado, da nanjo zvečer obesim vse, česar naslednji dan ne bi rada pozabila doma. Knjige, ki jih moram vrniti v knjižnico, sadike za solato, ki sem jih obljubila sodelavki ali kaj podobnega. Včasih pa poleg kljuke prilepim listek, na katerem piše: »Zjutraj ne pozabi …«

Najino druženje ob šolski torbi je počasi postalo navada in Matic je počasi prevzel vse naloge v zvezi s pripravo šolske torbe, jaz pa sem bila prisotna bolj za nadzor in spodbudo. Ali pa samo za klepet o šoli. Med pripravljanjem šolske torbe sem izvedela marsikaj o šoli in o tem, kako se Matic v hiši učenosti počuti.

Ko je Matic v celoti osvojil pripravo šolske torbe, sem mu nalogo povsem prepustila. Sam se je moral spomniti in sam narediti vse potrebno. Od časa do časa sem pregledala, če je vse opravil. Pogosto sem preverila tudi, če je peresnica v šolski torbi urejena in če so vsi svinčniki in barvice ošiljeni.

Da nama je v celoti uspelo, mi je bilo jasno neke nedelje, ko smo se pozno vrnili s potepanja. Takrat je Matic hodil že v tretji razred. »Matic, hitro pod tuš in takoj v posteljo. Šolsko torbo si boš pa pripravil jutri zjutraj,« sem naročila. Ko je bil v postelji, sem ugasnila luč v njegovi sobi in se posvetila svojim pripravam za naslednji dan. Čez deset minut sem zaslišala: »Mami, jaz ne morem zaspati, ker si nisem pripravil torbe.« Vstal je, si pripravil šolsko torbo, nato pa mirno zaspal.

Morda bo kdo pomislil, kako grozno mora biti otroku, če je tako »zdresiran«, da ne more zaspati, ker si ni pripravil šolske torbe. Če pa na drugi strani pomisli, kolikim neprijetnim situacijam v šoli se je izognil, ker je imel pri sebi vedno vse potrebno za pouk, bo hitro jasno, kam se prevesi jeziček tehtnice.

Tabela za pomoč pri pripravi šolske torbe

Če ste se tudi vi odločili, da boste svojemu šolarju na začetku šolskega leta pomagali, da bo redno in skrbno pripravljanje šolske torbe postalo rutina, vam bo morda v pomoč tabela s postopkom pripravljanja torbe. V njej so vsi koraki priprave le-te.

Natisnite tabelo na list papirja in jo ponudite otroku. Uporablja naj jo tako, da celotno tabelo prekrije z listom papirja, nato pa sproti odkriva vsak naslednji korak, ko je predhodni opravljen. Ko otrok pride do konca, bo torba pripravljena.

Če želite preglednico s koraki, ki bodo povsem po meri vašega šolarja, vas vabim, da skupaj z njim naredite novo.

Učimo tudi z zgledom. Zato bodite vztrajni in dosledni. Verjemite mi, obrestovalo se bo.